Kaj smo, kadar ne delamo in kako priti do idealnega delovnega mesta

»Če si nekaj res želiš, si prizadevaš, da to dosežeš, četudi je treba kdaj stopiti korak nazaj in narediti ovinek, da lahko greš potem dva koraka naprej in dosežeš svoj cilj.«

 Nekoč, že davno nazaj (hkrati pa tudi ne tako zelo dolgo), smo bili prvošolčki, pa maturantje, potem študentje in ko smo zaključili študij – diplomanti. Naša izobrazba nas definira predvsem v službenem času, na delovnem mestu. Kakšno delo pa pravzaprav opravljamo – smo našli svojo idealno delovno mesto, ali pa smo se prilagodili trgu dela? In kaj smo, kadar nismo v službi? Kaj smo v privatnem življenju? Kako se predstavimo, kadar srečamo znanca, kolega in kadar nismo v službi? Smo diplomanti tega in onega, ali smo ta-in-ta mama x otrok, ali smo preprosto samo ta-in-ta? Kaj nas določa? S čim se identificiramo?

Pred časom mi je bil pripisan naziv, ki ga še nimam, in na to me je hudomušno opozoril prijatelj, ki me je poklical z enakim nazivom in mi čestital za prispevek. Na moje začudenje mi je seveda povedal za napako in hitro sem posredovala, da se je napaka popravila. Eno z drugim je naneslo, da sem začela biti bolj pozorna na to, kako se ljudje predstavljajo eden drugemu. Začela sem razmišljati o tem, kaj nas pravzaprav definira – je to delovno mesto, podjetje, v katerem smo zaposleni, je to naša družina, naši hobiji?

/…/

Na drugi strani opažam, da se vse več mladih zaveda trenutne situacije na trgu dela in proaktivno pristopa k iskanju dela, išče možnosti in priložnosti že tekom študija, opravlja prostovoljna dela, se izobražuje na najrazličnejših področjih. Še vedno pa je nekaj takih, ki so že proti koncu študija prepričani, da ne bodo dobili zaposlitve. »In zakaj ne?« je ponavadi moje vprašanje. »Zaradi smeri študija/ zaradi pomanjkanja izkušenj/ ker ni služb/ zaradi …« dobim najrazličnejše odgovore. Kaj pa je v resnici tisto, zaradi česar mladi posamezniki ne dobijo oziroma ne najdejo služb? In kaj tiste, ki jih, dela tako posebne, kaj tisti s službami delajo drugače? Najverjetneje so bolj proaktivni v svojem iskanju, na zavrnitve pa gledajo kot na izzive za izboljšanje. Upajo si stopiti naprej in reči »znam to in to in mislim, da sem pravi kandidat za to službo«.

naraščanje

Večkrat sem že slišala, da kako zdaj, ko sem zaključila s študijem, a sedaj bom postala pa Ljubljančanka? Moj odgovor se je vedno glasil, da bom pač tam, kjer bo služba. Menim namreč, da pri prvi službi pač ne moreš preveč izbirat, da sedaj pa ne boš delal tam, ker to ni tvoja idealna služba, ker ni v tem in tem mestu ali pa ker to ni v smeri, v kateri si ti želiš delat. Sama na to gledam nekoliko drugače. To, da dobiš službo v kakšni drugi smeri, kot je tvoja idealna služba, bi moral jemati kot razvojno priložnost, kot možnost, da se razvijaš, tako na osebnem kot tudi na strokovnem področju. Ja, bom v Ljubljani, ali v Celju, ali pa tudi v Kopru, če bom tam dobila službo. In če v prvi priložnosti dobim delo, ki je nekoliko drugačno od mojega idealnega področja, bom z veseljem sprejela to priložnost. Ne samo, ker je služba služba in ti omogoča preživetje, ampak tudi zato, ker si bom tako razširila obzorja, dobila nova znanja in dragocene izkušnje. Ker bom s tem razvijala sebe kot strokovnega sodelavca, pa tudi sebe kot osebo.

Celotno razmišljanje o tem, kaj smo, kadar nismo v službi in kako se lotiti iskanja zaposlitve si lahko preberete TUKAJ

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s